SILOSI NEKDAJ
ŽITO
Silose in vse
objekte v kompleksu na Moskovski 1 v Ljubljani je zgradila družba Žito.
Začetki Žita segajo v leto 1947, ko je vlada Ljudske republike Slovenije 2.
decembra 1947 ustanovila »Trgovsko podjetje Žito Ljubljana«. Pod tem imenom je
družba poslovala do leta 1958, ko se je preimenovala v Trgovsko in predelovalno
podjetje Žito.
Sprva se je podjetje ukvarjalo samo z mlinarsko dejavnostjo, kmalu pa sta se ji
pridružili še pekarska in testeninarska. Leta 1961 se je podjetje preimenovalo
v Živilski kombinat Žito Ljubljana in takrat je na Šmartinski cesti pričela z
obratovanjem nova tovarna testenin, ki je zaznamovala začetek vzpostavitve
kompleksa Žito.
Vir: Žito d.o.o.
Leta
1963 se je na to lokacijo preselil tudi sedež podjetja, leto kasneje pa
centralno skladišče za moko. V letih 1966 in 1967 je sledila gradnja prvega
silosa za žito ter avtomatska pekarna. V naslednjih letih so se dogajale
širitve in posodobitve pekarske dejavnosti na različnih koncih Slovenije, saj so
Žitu priključevale lokalne pekarne.
Leta 1969
sta se Žitu pripojila tovarna bonbonov, čokolade in keksov Šumi ter Gorenjka
Lesce, vsem poznana po odlični čokoladi. S tem se je poslovanje razširilo na
konditorsko dejavnost.
Leta 1970 je k Žitu pristopil še Imperial Krško, konec leta 2008 pa še začimbe Maestro, Zlato polje in blagovna znamka čajev 1001 CVET.
V
sedemdesetih letih se je nadaljeval proces pripojitev in poslovnega
sodelovanja. Konec leta 1976 je podjetje Pekarne Ljubljana, del skupine Žito,
začelo pripravljati zamrznjeno hrano in kot prvo v državi ponudilo tudi bio-otrobe,
ki so postali prava tržna uspešnica.
Podravka
d.d. je leta 2015 odkupila večinski delež delnic na borzi in postala 86,8
odstotni lastnik Žita. 1. oktobra 2016 se je družba Žito d.d. preoblikovala in
začela poslovati kot Žito prehrambena industrija d.o.o.,
30.9.2022
je družba Boscarol d.o.o. kot najugodnejši ponudnik od podjetja Žita prehrambena
industrija d.o.o. odkupila celoten kompleks na Moskovski ulici 2 ob nakupovalnem
središču BTC v Ljubljani v velikosti 95.000 m2.
Nekateri
objekti so še v funkciji in jih družba Boscarol d.o.o oddaja različnim najemnikom. S selitvijo Žitovega mlina iz Ljubljane v
Maribor leta 2012 se je končala tudi uporaba silosov in
ker niso več funkcijsko uporabni, se je
vodstvo družbe Boscarol d.o.o. odločilo, da jih poruši, saj je smiselno ta
dragoceni prostor razbremeniti in ga približati dejanskim potrebam okolja.
Slikoviti
silosni kompleks Žito ob severovzhodni mestni vpadnici v Ljubljani ima poleg
gospodarskega tudi zgodovinski pomen. Ima ključno vlogo v kmetijski infrastrukturi
Slovenije, saj je dolga leta podpiral verigo preskrbe z žitom in proizvodnjo
hrane. Odraža razvoj tehnologije skladiščenja kmetijstva sredi 20. stoletja in
razvoj infrastrukture živilske industrije v Sloveniji.
Zgodovini silosov lahko sledimo v leto 1964, ko je Tehnično-ekonomski projektni
biro »Tehnika Zagreb« pripravil prvo projektno dokumentacijo. Začetni
investitor je bilo v največji meri podjetje Živilski kombinat Žito, ki so se mu
kasneje pridružili tudi drugi.
Za
izgradnjo je bil izbran izvajalec Splošno gradbeno podjetje PIONIR Novo mesto.
Prvi postopki so na gradbišču stekli marca 1966.
Glavna
gradbena materiala sta bila beton in jeklo. Silosi so bili zgrajeni s
tehnologijo drsnega opaža, ki je omogočala hitro in
učinkovito
gradnjo visokih in stabilnih struktur. Ta tehnologija je bila še posebej
primerna za gradnjo velikih skladiščnih zmogljivosti.
Silosi
so zrasli severno od takratnega športnega Letališča Rakovnik, ku je bilo
kasneje zaradi gradnje BTC-ja in industrijske cone popolnoma pozidano.
Silosi
niso bili načrtovani kot ena sama zgradba, temveč kompleks sestavlja 6 ločenih silosov,
sestavljenih iz 12- 24 med seboj povezanih osemkotnih celic, med katerimi je v
vsakem silosu še od 6-14 vmesnih štirioglatih celic, ki so prav tako namenjene
skladiščenju žita.
Namen
kompleksa je bil upravljanje skladiščenja žit, vključno s temperaturo in
kontrolo vlažnosti, za kar je objekt uporabljal najnaprednejšo avtomatizacijo,
ki je bila na voljo ob času graditve. Z leti so silose še večkrat posodobili,
tako da so vedno ostali v koraku s časom. Uvedba sodobnih tehnologij je
omogočila boljše pogoje za skladiščenje žita. Modernizacija transportnih
sistemov, kot so tekoči trakovi in avtomatski sistemi za pretovarjanje, je
izboljšala učinkovitost in hitrost transporta žita.
Leta
1975 so dogradili 2 dodatna silosa s skupno 24 osemkotnimi celicami, tako da so
imeli silosi v svoji končni postavitvi, ki se je ohranila vse do danes, skupaj
kar 135 celic, od tega 88 osemkotnih in 47 manjših štirikotnih celic kapacitete
100 ton.
Silosi
so se skozi čas gradili v štirih fazah:
1.
faza
12.000 ton žita
2.
faza
12.000 ton žita
3.
faza
14.000 ton žita in
4.
faza 9.000
ton žita
GRADNJA
Najprej je bila potrebna preiskava tal. Sestava zemlje pod silosi je namreč
večplastna – plasti trdnega savskega proda se izmenjujejo s plastmi peska in
gline, ki je gnetljiva, kar se je izkazalo za problem pri velikih obremenitvah,
ki bi jih prinašala tako velika zgradba.
V
projektni fazi so zato preiskali tla z 8 sondažnimi vrtinami globine 25 metrov.
Glede na tedanje izračune naj bi se poln silos ob največji obtežitvi lahko
pogreznil tudi za več kot 20 cm, kar bi pri nesimetrični polnitvi na eni strani
lahko pomenilo nagib preko ene stopinje. To ni bilo dopustno s stališča
statike, zato so temelje naredili tako, da so odstranili zgornje glinaste sloje
in jih do globine 9 metrov v celoti nadomestili s komprimirano prodnato
blazino. S tem so ugrez zmanjšali na 3-5 cm in nagib na 0,08°, kar je bilo po
izračunih sprejemljivo.
Dno temelja sega v globino 5,35 m pod ničelno koto objekta.
Cena
prvotne investicije leta
1967 (kompleks se je kasneje širilo in nadgrajevalo), ki je vključevala
gradnjo, elektriko, vodo, strojno opremo itd. je znašala 549.783.000
takratnih jugoslovanskih dinarjev kar bi po dostopnem spletnem kalkulatorju
valut danes zelo približno znašalo 405.000.000 EUR, kar je dokaj realna cena za
takšen gradbeni kompleks v tistem času.
Viri
financiranja so bili:
Jugoslovanska
investicijska banka, Beograd
Ljubljanska
banka
Sredstva
investitorja – poslovni sklad
Zvezna
direkcija za rezerve Beograd
Razširitev
Leta 1975 so dogradili 2 dodatna silosa s
24 celicami za skladiščenje žita na vzhodu obstoječega silosa. Pridružili so se
tudi drugi soinvestitorji.
Od
skupno novozgrajenih silosnih zmogljivosti so se udeležene stranke
samoupravnega sporazuma sporazumele, da bi delile skladiščne zmogljivosti v
razmerju vloženih sredstev:
Zavod
SRS za rezerve 4.000 ton
Izvršni
svet skupščine mesta Ljubljane 3.000 ton
Živilski
kombinat ŽITO Ljubljana, 2.000 Ton
Skupna
cena dodatka je znašala 117.887.405 Dinarjev.
LASTNOSTI,
DIMENZIJE:
Površina
Površina temelja ene osemkotne celice je 34 m2, celotna površina silosov je 2.877
m2.
Skupna površina silosnega kompleksa s funkcionalnimi površinami in s sosednjo
stavbo mlini, ki se bo prav tako porušila, je okoli 20.000 kvadratnih metrov
Višina
Višina
strehe silosov je strehe je približno 30 m, najvišji sredinski transportni
stolp za polnjenje pa je visok 34,5 metrov.
Kapaciteta
V skupno
135 celicah imajo silosi kapaciteto 66.000 ton žita, kar ustreza 1.200 vagonom žita.
Silosi so opremljeni s 5 dvigali kapacitete 60 ton na uro, tako da je cel
napolnjen v 220 urah
Kompleks vsebuje tudi stavbo »Mlini«, v kateri so mlin za žito, tehtnice in sušilnica.
Da so preprečile nabiranje prahu, so imele tehtnice svoj lastni prezračevalni
sistem, ki je z velikim ventilatorjem z zračnim pišem prezračeval dovozne
žitarice in filtriral prah ter odpadke, ki so jih potem odstranjevali v vreče
za smeti. Sušilnica je lahko vsako uro posušila 7 ton pšenice.
Glavni dovod žita je bil omogočen z železnico, za manjši del pa tudi dostop za
kamione
Obremenitev
Prazna celica ima obremenitev na temelj 11 ton na m2, polna (lastna teža + žito) pa kar 26 ton m2.
Zanimive številke:
Kompleks silosov ima skoraj 6 km različnih kablov za električno napeljavo (5.940
m)
in 910 metrov strelovodov.
Potrošnja toplote za sušilnico,
uravnavanje temperature zraka v mlinu in ogrevanje sanitarnih prostorov je
znašala 1.139.610 kcal/h za kar je skrbela lastna kotlovnica/toplarna s skupno
kapaciteto 1.680.000 kcal/h, ki je imela več kot pol kilometra cevi.
VZDRŽEVANJE:
Leta 1995 so bila izvedena vzdrževalna in
adaptacijska dela, kar so počeli kar plezalci na vrveh.
Poškodbe
betona so bile razpoke, votla mesta zaradi napak pri betoniranju, odstopi
betona od armature in korodirana armatura zaradi nekompaktne prekrivne plasti
betona.
Izvedena
je bila zaščita zunanjih sten silosov z zaščitnimi premazi, sanacija poškodb,
obnova strehe objektov s hidroizolacijo.
Najprej
so površino očistili s curkom vode pod visokim pritiskom, odstranili slabe in
odstopajoče plasti betona z dleti. Manjše poškodbe so se sanirale na roke, na
koncu pa čez celotno površino z elastičnim pokrivnim premazom.
Na zemljišču
namerava družba Boscarol d.o.o. v prihodnje vzpostaviti moderen večnamenski
kompleks različnih vsebin. Več o njem si lahko preberete na povezavi: https://boscarol.si/nova-soseska-galaksija-v-ljubljani-v-srediscu-novega-dogajanja/.
Zgornji
zapis je nastal iz dosegljivih informacij na spletu, informacij, ki so nam jih
prijazno dali na Žitu, iz pričevanj bivših zaposlenih ter iz pridobljene
dokumentacije ob nakupni primopredaji objektov. Vsem se za informacije iskreno
zahvaljujemo.
Zavedamo
pa se, da je lahko kakšna od informacij netočna, zato naprošamo vse, ki s
svojimi informaciji lahko pomagajo k boljši predstavitvi objektov, njihove
zgodovine, ali imajo zanimiv slikovni material, časopisne članke itd, da nam
jih posredujejo. Z veseljem bomo tekst nagrajevali v verodostojen dokument
zgodovine silosov.
Materiale
nam pošljite na naslov: kontakt@boscarol.si z navedbo v naslovu:
Informacija o silosih
Hvala
in pozdrav
Kolektiv
Boscarol d.o.o.